nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Odkar cevovje razpada in rjavi, odkar sta se vsula strop na ješo in na plug škopa, se ogiba hiše, ne bliža se ji več, ne more gledati več razvalin, od daleč sede na obronku in si jo ogleduje, kako je polna, odkar je prazna; tiplje v travi za sledovi bajtne babice, posluša, kako razpada kašča in ne razpade, kako brnijo stari stroji v parni, ko molčijo, in pri živini, katere parkljeve odtise okoli staje so pokrila leta, kako ne more prenehati muhati pod njenimi vampi.
Na robu travnika sedi in si nalaga tisto, po kar je prišel tokrat, nič nima v rokah in vendar nosi, ko se vrača. Vse že neštetič znosi na svoj dom, včeraj lonček medu, igračo, šivanje; danes culo skute, nožič, nove čevlje; prihodnjič kak kovanec, kaj volnenega za zimo, abecednik.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani