nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Nekatere so se mu odmotale same od sebe in je jasno spregledal, iz kakšne preje so bile spletene, nekatere se mu niso odmotale do današnjih dni kljub vztrajni prizadevnosti, kajti preveč prahu je bilo leglo nanje ali pa so se nasedle kake tuje naplavine. Vrnil se je na svoje izhodišče svoboden in odprt na vse strani, znašel se je ob izviru, ob vrelcu svojih vod, pripravljen, da sprejme, kar mu bo priteklo in kar usahnilo, opremljen z starih let in vsemi pridobninami, z mrežo razvejanih poti in stez v sebi za hojo po notranjosti, obdan od siromaštva in bogastva, uverjen v vzhajanje svojih in migotanje lastnih zvezd, pa vendar negotov in vedečen, ali bo na tem zadnjem svojem potovanju dvigoval iz humusa zavesti zaklade ali smrad in trohnečo perelino.
Vsak predmet je oživil v njem posebno spominjanje: obzorje, prigorske drče, travnikovo valovanje in nagnjenost vzpetin, brazde, barva prsti, straniva streha, koti,, stene svoje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani