»In da te potem, nekoč, morda že prav kmalu, najdem s tvojo resnično srečo.«
Regratova roža se je zazrla v globoko nebo in je vse do jutra zasanjana premišljevala o luninih besedah. Tolažeče misli so ji dobro dele in komaj je že čakala, da se bo napravil dan in jo bodo sončni žarki znova pogreli.