Bila je to neshojena pot, ki jo je najverjetneje najdevala sproti, pot za zidovi, pod krošnjami, med vrtovi, kjer resda nisva srečevala ljudi, so pa pred nama bežale mačke in so naju oblajali psi. Počutil sem se zdaj z njo kot z nekom, ki bi ga z zaupanjem spremljal tudi med najbolj drzno tatvino in sem ji o tem tudi šepnil. Smejala se je in se je smejala vse bolj glasno, saj je bilo očitno, da jo ta nori beg v temo nadvse radosti in najverjetneje tudi osvobaja.