Ki so jo tisto jesen, ko so njeni vrstniki najdevali prve službe, ali pa so pač odhajali na študij, pokopali kar tam, nekje, v zakotju zdaj že v mnogih vojnah razkosanega Balkana, meni pa je po njej ostal le ta tako zelo razločen začetek, ki naj po mnenju tolažečih sicer ne pomeni prav nič usodnega, v resnici pa seveda še kako vem, kako se s tem. Moja stara mama, ki ji je bilo takrat že polnih enainpetdeset let, je šele na pomlad naslednjega leta nekako dosegla, da so me iz zavetišča končno pripeljali domov. Dolgo časa mi je potem tudi skušala vsaj deloma prikriti, zakaj je v mojih dokumentih kot rojstni kraj navedena Čapljina.