Vse drugo so bile lahko samo podrejene razlage. Zgodilo se je, kakor se je bilo že zgodilo in se je na nek način zagotovo še zmeraj dogajalo ‒ zdaj pa, ali je učinkovalo tako tragično, ker za njo ni bilo več poti nazaj ali, ker on ni več zmogel naprej, to je bilo vprašanje, ki mu nekako niti nisem skušal iskati odgovora. Se ne bojiš, da bi te videl z mano? sem šepnil, ko sva v bifeju v samopostrežnici naročila kavo in skozi šipo še zmeraj zrla na razživelo dopoldansko ulico.