Ta tvoja nehvaležna natura in pasja pamet! je zdaj začenjal znova. Srebrno korito imaš pri meni in železno streho! ji je očital ‒ misleč kajpada na masivni srebrni pladenj, v katerega ji je edino prinašal hrano, in na odsluženega golfa, ki ji ga je postavil k plotu namesto utice. Pa se še zmeraj dereš le name, nobenega pravega pa nisi na tem dvorišču nikoli še niti oblajala! jo je obtoževal.