Vrnila pa se je zmeraj šele, ko jo je Gajaš takorekoč na kolenih prosil, ji obljubljal pljučno in se zaklinjal pri vseh svetnikih, ki jih je začuda poznal več, kot sem predvideval.
Ta tvoja nehvaležna natura in pasja pamet! je zdaj začenjal znova. Srebrno korito imaš pri meni in železno streho! ji je očital ‒ misleč kajpada na masivni srebrni pladenj, v katerega ji je edino prinašal hrano, in na odsluženega golfa, ki ji ga je postavil k plotu namesto utice.