No, prosim, si je ob hrku zgovoril mojster in si obrisal dlani ob hlače, čeravno sicer sploh ni imel navade, da bi segal v roke. Sam sem grabežljivo izrabil trenutek ‒ ta veliki, lepi, darežljivi trenutek, ko sem jo lahko gledal, kako je tam sredi dvorišča prestopila s pete na peto in so se njene gladke goleni zalesketale v še žolti jutranji svetlobi. Zazdela se mi je v mnogočem drugačna, kot ko sem jo videl prvič ‒ a kar sem edino ob tem pomislil: bila je še lepša, kot sem jo gledal te dni v spominu.