je sedel na klopci v kuhinjskem kotu, prav na mestu, kjer je Gajaš pred morilskim pohodom pokadil cigareto, in si ni niti več brisal solz, ki so mu kakor iz težkega polzele po licu in se mu zatekale pod brado. ga je nekako na daleč in okorno objemal preko rame in ga je gdaj pa gdaj le molče potrepljal s trepetavo koščeno dlanjo, češ, zdaj vendar že je kot je in kaj mi tu moremo. Veke so se mu ob tem spuščale, kakor bi zmeraj znova skušal zaspati in se prebuditi v tistem času, ko se še vse to ni zgrnilo nad hišo.