Dotik za dotikom sva se počasi a nezadržno bližala zdrsu, ko se je začelo v najini peščeni uri presipati in se ni več dalo nazaj. Dvignil sem jo, takole, scela na sebi, in jo zanesel k oknu, za katerim je začel naletavati sneg. Ali pa se nama je le prizdelo in je bil to še en pogled, ki ga je nebo namenilo samo nama?