Rumena pa, prosim, ki je edina res vredna svojega imena, pa je po želji lahko tudi taka, je sklenil palca in kazalca in mu pomežiknil med njimi, kot bi ga bil fotografiral. Ja, ja ‒ seveda, seveda, je nejeverno pomomljal mojster in se spet vrnil k avtomobilu. O tem mi bo kajpada tu predaval, ki je še lastni ženi ne more več zamašiti, je dejal zase in me izpod šilta pomenljivo premeril.