Bili so namreč to pravi trenutki za sanjarjenje ‒ edino božjo hrano, ki sem je bil kdaj v življenju deležen. Lahko sem upal, da bo začutila moj nemir in napravila korak, ki ga Gajaš ne bo mogel preprečiti. Lahko sem celo verjel, da si bom slej ko prej izmislil finto, ki bo pritegnila njeno pozornost, ne da bi mojster to sploh opazil in me naciljal s polnim pepelnikom.