Zato je bilo pač najbolje, da je še kar lahko tekel čas, ko se ni nič dogajalo in se ni o ničemer vedelo. Bili so namreč to pravi trenutki za sanjarjenje ‒ edino božjo hrano, ki sem je bil kdaj v življenju deležen. Lahko sem upal, da bo začutila moj nemir in napravila korak, ki ga Gajaš ne bo mogel preprečiti.