Obenem me je bilo tega trenutka nadvse strah, saj je navsezadnje nisem smel niti gledati, pa tudi upanje, da bo vsaj ona zopet pogledala mene, je bilo lahko varljivo. Zato je bilo pač najbolje, da je še kar lahko tekel čas, ko se ni nič dogajalo in se ni o ničemer vedelo. Bili so namreč to pravi trenutki za sanjarjenje ‒ edino božjo hrano, ki sem je bil kdaj v življenju deležen.