Vse tiste dobrikave in morda kdaj res tudi iskrene govorance in voščila pa sem doživljal kot nekako sprenevedavo nadomestilo za čezletno robatost in hojo po duši, ki je bila tako zelo lastna mnogim vzgojiteljem in drugemu osebju. Razmrazeni vetrovi, ki so šušljali v smeteh in dvigovali papirčke, so naju zmeraj znova presenetili za vogali in naju primorali, da sva se še tesneje zatipala drug v drugega. Čeravno naju je že pošteno zazeblo, sva potem zopet nekako zavila v ulico, ki ni vodila proti domu.