Božični in novoletni čas je bil sicer v mojem spominu zapisan kot poneumljajoče obredje množic, ki jim nisem pripadal. Tako je bilo seveda tudi zaradi tega, ker sem veliko večino obdaritvenih svečanosti doživel v domovih in sem že v zgodnjem otroštvu začel razumevati, da so bila naša darila povsem neosebno pobrana z velikanskega socialnega kupa. Vse tiste dobrikave in morda kdaj res tudi iskrene govorance in voščila pa sem doživljal kot nekako sprenevedavo nadomestilo za čezletno robatost in hojo po duši, ki je bila tako zelo lastna mnogim vzgojiteljem in drugemu osebju.