Minevala je spet ena noč, ki je bila tako polna vsega, da nam vtisi tako in tako ne bi pustili zaspati, zato smo raje budni čakali dan. Nihče razen mene sicer tu najverjetnje ni niti upal, da jim bo prinesel kaj lepega; moje misli so lahko poto vsaj k Bronji, in tudi zato sem jo imel samo še bolj rad. O psu ji seveda nisem upal povedati: bila je to prva zgodba v mojem življenju, ki me je je bilo resnično strah.