Zapeljala sva Lajko pod češnjo v vrtu, h kateri jo je privezoval, ko se je bil sporekel z njo, in začela kopati. Topi udarci so slutljivo odmevkali v mrtvo predmestno noč, svetile so nama le, ki jih je orodje najdevalo v kamnu. Tiščalo me je zaradi Lajke, ki ni bila pes, temveč zmeraj samo velik pasji otrok, še bolj pa me je tiščalo zaradi Gajaša, saj sem morda edini vedel, kako nadvse jo je imel pravzaprav rad.