72. Ko smo proti jutru zavili pred delavnico in pririnili iz Malačičijeve škripave, je mojster Gajaš s srhljivim nečloveškim glasom zatulil v noč, da je odmevknilo daleč iz slepe ulice. Nato se je spustil na kolena in je dvignil v naročje Lajko, ki je krvava ležala pred pragom.