Ali pač sila pisana druščina tipov, ki so se tudi čez dan radi pomudili v najini delavnici, zvečer pa so včasih v bolj ali manj nepopolni zasedbi posedali za mizo pod napuščem in razcejali vina, ki jih je bilo v Gajaševih shrambah zmeraj dovolj. Sam sem bil tudi med njimi le vajenec. Bili so dobri z mano, ker sem jim v loncu na plinskem gorilniku kuhal debrecenke in frankfurterke, jim hodil po polnoči na encinski servis po cigarete, ali pa jih v daljših nočeh, ko niso več našli s ključem v ključavnico, razvažal po domovih.