Zamižal sem do bolečine in se spačil v nekakem krču, ki se mi je kot pajek zalezel v možgane, nato pa sem se le še toliko obvladal, da sem jo zrinil nazaj skozi vrata in si v soju neonske reklame znova vse ogledal. Pustila je, da sem se z ustnicami dotaknil rane in me skušala prositi, naj ne paničarim po nepotrebnem, a so jo oči izdale. Velika solza, ki se ji je dolgo zbirala v pogledu, je spolzela preko roba in je padla nekam v prazno, v meni pa se je sprožila tista šiba, za katero sem že kar nekaj časa menil, da je suha in da me ne bo nikoli več pometla.