Na stalaži sem ugledal škarje in ji z njimi prerezal hlačke. Nikoli nisem to razumel, kako da sva se lahko ob tem še zmeraj znašla v taki nuji, kot bi med srečanji minila leta. Bili so to viharji, ki so butnili kot z jasna in naju v hipu razdejali, da sva se iskala kakor slepa in se bodla na robovih in konicah.