Stala je pred menoj bosa in za spoznanje razkoračena, kakor bi si nadvse želela čutiti tla pod nogami. Lica so se ji v tej nenadni zresnjenosti zožila in nosnice so se ji razširile, da sem slišal, kako je dihala na robu joka. Bila je zdaj, ta moja Bronja, spet čisto neka tretja.