Mesečev kamen je torej res kamen, sem končno razumel, a sem se nekako še zmeraj čudil, saj je pravila o njem, kot bi bil živ. Zelo si želim, da bi se ga vsaj dotaknil, me je prosila s pogledom, ki je bil prepoln skrivnosti, o kateri mi je šepetala. Zelo mi je zdaj to pomembno, me je objela, kot da bi me lahko celo nosila, če bi se še upiral.