Pa naj te že enkrat zadane! je zamahnil Gajaš z marelo in je sunil grobarja v ospredje, naj nam pokaže, kje so ga,, pokopali. Zvrstili smo se v gosjem redu in smo skoraj tekli med grobovi, kakor da je še mogoče zamuditi. Dež nam je tolkel v obraze in moker mraz se je zajedal v duše, mi pa smo bili že spet pogrebci, ki ne priznavajo uklona.