je s svojimi izsušenimi, neubogljivimi prsti brkljal po nosu in smrkal, je vse bolj dremavo pogledoval pod veke, je lesketavih oči žmirkal v plamen, ki se je nemirno plapolajoč spet razgoreval, Gajaš pa je tipaje pod klopco poiskal polprazno plastenko rdečke in jo je previdno postavil na mizo. Prinesel sem iz kuhinje čiste kozarce in jim natočil. Nagibali so potem dolgo molče in spoštljivo, kakor se pri zadušnici tudi spodobi.