Zobar je bil res nergav otročaj, ki bi ga bilo treba še pravi čas našeškati in ga stresti v hlače, a bil je obenem tudi poosebljena nesreča, saj je sleherno radoživost ali lahkomiselnost prej ali slej plačal z obrestmi. Pol leta mi je obljubljal zobe, je s prstom pokazal praznino v ustih. Zdaj pa je na to kar pozabil? mu ni šlo v glavo.