Ob jutranji kavi sva z mojstrom trdovratno molčala in pogledovala drug mimo drugega. Čutil sem sicer, da je najhuje že mimo in da me ne bo odpustil, niti zatožil Lepcu. Tudi sam je bil namreč v zocu, saj, gizdav kot je bil, ne bi nikdar priznal, da mu je vajenec ušel z vajeti, vsi drugi izgovori pa so bili kajpada nezadostni.