Pred rdečimi kovinskimi vrati, ki so še najbolj spominjala na vhod v zaklonišče, sta ždela zamaščena tipa v pretesnih usnjenih jaknah, ki sta, ko sta zagledala Lepca, po soldaško povlekla trebuhe in postala na lepem nadvse uslužna. Dva, štiri, šest, nas je preštel zvodnik, ker je štel tudi sebe. To gre danes na moj račun, jima je pomežiknil.