Bila je to oguljena in ne ravno vohka luknja, kakršnih sem se že nekaj časa sicer ogibal, a kaj ko je bilo zdaj vendar jasno, da je bil prav tu mojstrov najljubši kot. Zbirali so se v njem, ki kot da so se ustavili le mimogrede: šoferji dostavnih vozil, terenski mojstri in delavci, prikriti alkoholiki vseh čudi, od policajev do gimnazijskih profesorjev, pa tudi kak profesionalec, kajpada, ki je še živel le, da je lahko pil. In če se že niso res vsi poznali med sabo, so se nekako čutili, zato je tu beseda pač zmeraj dala besedo, ali kaj več.