Skril sem se ji v pramene za ušesom in pridihnil. Saj sem res želel, da bi začutila zadržanost in da bi ji bila to nekaka kazen, a za svet ji ne bi zdaj priznal, s čim sem se ves čas mrcvaril. Ne bi ji priznal in ne bi ‒ izrekel pa sem potem, kot bi rekel nekdo namesto mene: Saj je res smešno.