Take zmage so bile moji edini življenski uspehi, zato me je še sedaj včasih imelo, da bi kratkomalo pozabil na leta in se zapodil z mularijo. Po dopolnjenem osemnajstem letu, ko se je neizprosno končalo moje zavodsko obdobje, in sem se torej moral znajti sam, sem nekako tudi zares ostal sam. Socialne delavke in drugi tovrstni tolažilni izvedenci, so me sicer včasih prepričevali, da je to zgolj občutek, a dejstvo je bilo vendarle tudi tako, da sta bila resnično na moji strani samo dva grobova: Betkin v Čapljini, ki ga nisem niti nikoli obiskal, in Elzin tu malce bliže, ki sem ga občasno celo urejal.