Dolg pramen ji je zmeraj znova zlezel s čela, da ga je lahko značilno stresla in si ga z edino hitro kretnjo snela z očesa. Njena usta so bila vseskozi zatiščana, kot bi jih ožila neka grenka ‒ le včasih kdaj, na hipe, lepa, polna. Halgatu se je vse bolj zdelo, da si je zdaj, namenoma, oblačila prevelika, plahutajoča oblačila, kajti ko jo je tako vse te dneve skrivaj pogledoval, je pod tkanino zmeraj bolj razbiral vznemirljivo popolnost njenega telesa.