Pa še to mu zdaj spet ni več teknilo. Naj si je še tako dopovedoval, da ga Pištijeva nesreča ne zadeva, zmeraj bolj ga je črvičilo, da bi znova prestopil tisto nevidno mejo, onstran katere se končujejo samotna ciganska pota. Mikalo ga je v Veliko vejs, v gostilno, k Petarnim, skratka, vse tja, kjer bi lahko kaj več izvedel.