Nadeval mu jih je nesrečnik, s katerim sta bila pod isto pezo. Ko je oni naposled le odnehal, pa ni imel več moči, da bi mu pojasnil. S koleni globoko v zamočvirjenem obcestnem jarku in z glavo, ki mu je vsa težja in težja padala v travo, je gledal v vrtinec ‒ v vrtinec, po katerem je poplesaval razopasani Petarni in pravil zbranim: Niso Cigani ‒ hudiči so!