Najverjetneje mu je bilo tako zato, ker je že précej opazil ta čudni pogled ‒ pogled človeka, ki ga ni želel gledati. Tega, da jih, Ciganov, nekateri niso marali, je bil sicer vajen. Prepoznal je njih napuh, zahrbtnost, odkrito sovraštvo ‒ toda v Filipovem pogledu, ki se mu je kdaj pa kdaj, najverjetneje nezavedno dotipal, potem pa, ko bi se že skoraj spogledala, se je bliskovito odmaknil, je bilo nekaj še strašnejšega.