Nezavedno se je tako zmeraj izogibal ožin in podhodov, skušal hoditi čim bolj tako, da je bilo nad njim vselej videti nebo ‒ nebo, ki je bilo edino povsod enako in nedvomno vsem in vsemu eno. Pišti je to njegovo nelagodje že dobro poznal, pa se mu je vendarle zmeraj znova smejal. Poln neskrite radosti, ko ga je zagledal, ga je podražil.