Naj si je potem še tako dopovedoval, da je to le naselek, v katerem ljudje pač živijo malo bolje tesno in malo bolje drug ob drugem, se mu je potem zmeraj spet zdelo, da tu življenje obvladuje neka skrita, njemu in najverjetne je tudi njim nerazumljiva sila. Nezavedno se je tako zmeraj izogibal ožin in podhodov, skušal hoditi čim bolj tako, da je bilo nad njim vselej videti nebo ‒ nebo, ki je bilo edino povsod enako in nedvomno vsem in vsemu eno. Pišti je to njegovo nelagodje že dobro poznal, pa se mu je vendarle zmeraj znova smejal.