Ta pot mu je bila edina res ljuba, obenem pa se je še zmeraj malce bal. Kajti čeprav se ni več izgubljal v podobnih si uličicah in na velikih križiščih, ga je kdaj pa kdaj še zmeraj pokljuval občutek, da hodi v gmoto velikanskega, nedojemljivega stroja. Naj si je potem še tako dopovedoval, da je to le naselek, v katerem ljudje pač živijo malo bolje tesno in malo bolje drug ob drugem, se mu je potem zmeraj spet zdelo, da tu življenje obvladuje neka skrita, njemu in najverjetne je tudi njim nerazumljiva sila.