Šele potem, ko je včasih obsedel in pobrskal v svojo platneno torbo, se je čudil, od kod spet toliko drobiža, da ga je več kot dovolj za njegovo edino skrb, za Pištija. Včasih ga je zaradi te zamaknjenosti kaj tudi neprijetno presenetilo. Znenada, kakor z vedrega je udrihnilo po njem, ga zalotilo povsem nepripravljenega.