Žoltavi plamenček pa je poplesaval na stenju, poletaval kvišku in se spet povsem medel razgoreval po oljenki. Njegova nejaka svetloba je utripala na stenah, predmetih, obrazih ‒ jih na hip povsem razločno izrisavala, pa jih je spet potapljala v temnino. Tako nekako, v nepredvidljivih presledkih, se jih je loteval tudi strah.