Kot lesena goba prirasel na brvno ob cimpru ‒ in tudi sicer nič bolj kot taka goba živ ‒ je po ves dan vlekel le eno samo leno misel. Pa še ta se mu je ponavadi tako razpotegnila, da potem ni več vedel, kje in zakaj jo je sploh začel. Če pa ga je kdo le premaknil iz te odrevenelosti, je še zmeraj gledal kot iz sna, in tudi ni bil za ta svet.