Kovačija je bila majhna in obubožana, pa tako star in slaboten, da ni več mogel dvigniti kladiva. Že dolga leta se ni nihče želel zaposliti pri njem, saj so vsi vedeli, da ne bodo kaj prida zaslužili. »Če še to pomlad ne najdem nikogar za v pomoč, zagotovo ne bom preživel do zime, saj so mi zaloge v shrambi že zdavnaj pošle,« je potožil mojster.