Pasle so se lahko, kolikor jim je bila volja in se do onemoglosti prekopicale v vodi, tako da so vsak večer prav sladko zaspale. Zato se ni deklica niti malo bala, da bi ji katera ušla, zato je komaj čakala, da bo minil še sedmi dan. A zadnjo noč je prišel glavni grajski hlevar k njej na pašo in ji dejal: »Ne zameri mi, da te motim, a zelo se mi mudi in moraš mi pomagati.