Oče in mati sta se ob tako prisrčnih odgovorih ponavadi za nekaj časa pomirila, nato pa ju je kmalu spet začelo črvičiti.
»Včasih je bilo pri hiši sedem lačnih otroških ust, pa smo nekako le preživeli,« je premišljevala mati, »zato bo morda res najbolje, da ubogi otrok, ki pač ne ve sam poskrbeti zase, ostane z nama.« »Pozabljaš, ljuba žena, da midva ne bova živela večno,« ji je odgovarjal mož.