»Le zakaj se že ves čas po nepotrebnem vznemirjata,« jima je pravila, »ko pa je meni vendar tako lepo pri srcu in sem na domačem dvorišču povsem zadovoljna.« Oče in mati sta se ob tako prisrčnih odgovorih ponavadi za nekaj časa pomirila, nato pa ju je kmalu spet začelo črvičiti.
»Včasih je bilo pri hiši sedem lačnih otroških ust, pa smo nekako le preživeli,« je premišljevala mati, »zato bo morda res najbolje, da ubogi otrok, ki pač ne ve sam poskrbeti zase, ostane z nama.«