je pomislil na svojo dojiljo Etelko, ki je drobtine s kraljeve mize zmeraj natrosila in prešinilo ga je, da bi jo razveselil z darilom. »Ne zameri mi, gospodična, a morda lahko ustrežeš moji veliki prošnji?« jo je povprašal. »Moja prijateljica bi se nadvse razveselila, če bi ji za darilo prinesel, zato te prosim, ali mi lahko enega prodaš?«