Zdelo se mu je vse preveč žalostno to, da je njegov lastni oče napravil za tatico in še v njegovo srce zasejal dvom o njeni poštenosti. Želel je obenem očetu, naj počiva v miru, saj je le bog sodnik, ki s svojo sodbo ne spočenja novih krivic. Naneslo pa je potem čez leto, da je sredi vročega poletja ob samotnem studencu naletel na starko, ki je zajemala vodo.