Nihče drug namreč ni znal izvabiti iz brezove piščalke tako in blagih zvokov. Pomela si je oči in se počasi, korak za korakom, odpravila med jezerci in mlakami za tankim glaskom, ki jo je klical in vabil. »Moja ljuba,« je vzkliknil svinjski pastir, ko jo je zagledal vso blatno in premraženo.